Torej, ko je Chamberlain rekel, da hoče Anglija uničiti Hitlerjanstvo v tej vojni, ima v enem primeru zgrešeno mišljenje. V drugem primeru pa govori resnico. Anglija resnično želi uničiti Hitlerjanstvo. Hitlerjanstvo vidi kot trenutno stanje v Rajhu, kar je trn v peti angleški plutokraciji. Anglija je kapitalistično demokratična država. Nemčija je socialistična država s poudarkom na ljudstvu. In ne zgleda samo v očeh ljudi, da je Anglija najbogatejša država na svetu. Angleška Gospoda in vele meščani so dejansko najbogatejši ljudje na svetu. Širša množica seveda vidi le nekaj malega premoženja. V Angliji vidimo milijonsko vojsko opeharjenih, socialno zasužnjenih in zatiranih ljudi. Otroci se tam še vedno smatrajo za delovno silo. Za socialno pomoč so tako rekoč samo slišali. V parlamentu se samo občasno pogovarjajo o socialni zakonodaji, in še to ostane le pri pogovorih. Nikjer drugje po svetu ni take neenakosti kot v Angliji. Tisti iz uglednih družin tega sploh ne opazijo. Če kdo o tem spregovori v javnosti, ga novinarji, ki služijo plutokraciji, takoj označijo za ničvredneža. Za ohranitev kapitalistične demokracije so pripravljeni tudi napraviti drastične spremembe v ustavi. Kapitalistična demokracija trpi za vsemi možnimi modernimi boleznimi. Gospoda in vele meščani ostajajo najbogatejši ljudje na zemlji ker ohranjajo svoje bogastvo z izkoriščanjem kolonij in ohranjanjem revščine v lastni državi.
Nemčija, na drugi strani, bazira svojo domačo politiko na novih in modernih principih. Prav zaradi tega je nevarna Angleški plutokraciji. Prav to je tudi razlog, zakaj hočejo Angleži uničite Hitlerjanstvo. Za hitlerjanstvo smatrajo vse reforme, ki so se zgodile v Nemčiji po letu 1933. Angleška plutokracija se upravičeno boji, ker to lahko resno ogrozi Angleški kapitalizem.

Dr. Goebbels je leta 1933 napisal
Zakaj smo socialisti?
Socialisti smo zato, ker vidimo v socializmu, združenju vseh prebivalcev, edino rešitev za ohranitev naše rasne dediščine, ponovno politično svobodo in obnovo Nemčije. Socializem je doktrina za odrešitev delavskega razreda. Promovira vzpon četrtega sloja in vključevanje le-tega v politično telo domovine in je zavezano k odpravljanju suženjstva in ohranjanju svobodne Nemčije. Socializem se ne tiče samo zatiranega sloja ampak vseh, saj je odpravljanje suženjstva in osvoboditev Nemčije stvar celotne populacije. Socializem dobi svojo popolno obliko samo preko bojne bratovščine na novo prebujenega nacionalizma. Brez nacionalizma ni nič, fantom, samo teorija, privid. Z njim je vse, prihodnost, svoboda, domovina! Greh liberalnega razmišljanja je bil da so spregledali moč socializma pri oblikovanju naroda, in mu s tem dovolili zaiti v anti-nacionalne smeri. Greh marksizme je bilo poniževanje socializma, in tako so ga spravili v konflikt z državo in v boj z lasnim obstojem. Razumevaje teh dveh dejstev nas popelje k novem socializmu, katerega narava je nacionalistična, narodno oblikovalna in osvobajajoča. Meščanstvo zapušča svojo mesto v zgodovini. Na njegovo mesto prihaja sloj produktivnih delavcev, delavski razred, ki je bil do sedaj zatiran. To je začetek izpolnjevanja politične misije. Vpleten je v težko borbo za politično moč in išče pot za vstop v nacionalno telo države. Bitka se začne na ekonomskem področju, končala pa se bo na političnem. Ni stvar samo v plačah in delovnih urah, če pravne ne smemo pozabiti da so to pomembni dejavniki, mogoče celo najpomembnejši dejavniki socialističnih reform, ampak je veliko več,od oblikovanja močnega in odgovornega sloja v državi, in mogoče nekega dne postati dominantna sila v prihodnji politiki domovine. Meščanstvo noče priznati moči delavskega razreda. Marksizem ga je strpal v prisilni jopič, kateri ga bo uničil. Ko delavski razred v marksizmu počasi razpada, meščanstvo in marksizem skleneta osnovna načela kapitalizma, in vidita sedaj svojo nalogo v zaščiti le tega na mnoge, velikokrat prikrite, načine. Socialisti smo ker vidimo socialno vprašanje kot predmet nujnosti in pravice za obstoj našega prebivalstva in države. Delavec teži k razredu, ki ustreza temu kar on počne. Nimamo namena, da bi za to prosjačili. Vključitev v telo države ni kritičnega pomena samo za njega ampak za celoten narod. Vprašanje je večje kot si lahko zamislimo. To je stvar oblikovanja nove državne zavesti, ki vključuje vsakega državljana. Ker trenutne politične moči niso pripravljene niti sposobne oblikovati take situacije, se treba za socializem boriti. To je borbeni slogan na znotraj in na ven. Usmerjen je na domače teritorije na meščanske stranke in marksistične obenem, ker sta obe strani sovražnici prihajajoče države, kjer bodo na čelu delavci. Usmerjen je pravtako v tujino na vse sile, ki grozijo nacionalnemu obstoju in prihajajoči državi. Socializem je mogoč samo v državi, ki je nacionalno neodvisna in znotraj združena. Meščanstvo in marksizem je spodletelo oboje, tako notranja združenost, kot nacionalna svoboda. Ne glede na to kako se ti dve strani prikazujeta kot nacionalni in socialni, sta zapriseženi sovražnici socialistične nacionalne države. Zato moramo obe strani politično streti. Načrti Nemškega socializma so ostri,in naša pot je jasna.

Smo proti političnemu meščanstvu in za pristen nacionalizem!
Smo proti marksizmu in za pravi socializem!
Mi se zavzemamo za prvo Nemško nacionalno državo socialistične narave!
Mi smo za nacionalno Nemško socialistično delavsko stranko.