Rasistični dvojni standard: Kako se morajo Belci počutiti krive in "sovražno nastrojene", ker ljubijo svoje ljudi in svojo kulturo.

Zagotovo ni nobene države na svetu, kjer se ne bi tako bali "rasizma", kakor se ga bojijo v ZDA. V primerjavi z drugimi prekrški je bolj škandalozen in grajan. Javnost je postala slepa in gluha za posilstva, umore, ropanja, tako da se vse razen najbolj spektakularnih zločinov vzame za del ameriškega življenja. "Rasizem" ni nikoli izločen. Na primer, ko je Bel študent prava na univerzi v Georgetownu prenesel v javnost, da Črni študentje niso enako kvalificirani kot Beli, je bil to prvorazredni nacionalni škandal. Če bi ta študent koga umoril, bi pritegnilo bistveno manj pozornosti.

Rasizem je v ZDA, dobesedno, nacionalna obsesija. Univerze so pod polnim nadzorom, časopisi in politiki zanikajo njegov obstoj, v crkvah pridigajo proti njemu, ampak kaj pravzaprav je rasizem?

Slovarji nam pri razlagi besede ne pomagajo dosti. Ponavadi se definira, da je rasizem prepričanje, da je ena etnična skupina večvredna od drugi in da sta kultura in obnašanje zakoreninjeni v rasi. Kadar Američani govorijo o rasizmu mislijo na veliko več kot to. Definicija, ki se najde v slovarju nam ne razloži, kaj je to rasizem, ampak kaj s tem pojmom mislijo v ZDA. V Ameriki obstaja vsiljeno mišljenje, da so vse etnične skupine enakovredne. Kljub vsem dokazom, ki temu nasprotujejo, so vse rase v ZDA razglašene za enakovredne in enako nadarjane in na vsakogar, ki sumi v to dogmo, se ne gleda kot na osebo, ki se moti, ampak kot na zlobno osebo.

Če so Črnci, naprimer, enakovredni Belcem v vseh pogledih, kaj je potem krivo za njihovo revščino in za visoko stopnjo kriminala med njimi? Ker so vse teorije o rasnih razlikah prepovedane, je torej edina razlaga za črnski neuspeh belski rasizem in ker so Črnci znani po svoji revščini, drogah in kriminalu, mora torej biti Amerika preplavljena z rasizmom. Nič drugega ni krivo za njihovo stanje.

Vsaka javna debata se konča s to nelogično teorijo. Vsaka teorija o črnskem stanju v Ameriki, ki ne vsebuje teorije o belski pokvarjenosti, je proglašena za neznanstveno in pokvarjeno. Tudi če današnji Belci ne čutijo potrebe po tlačenju Črncev, so jih gotovo tlačili prejšnji Belci, če Belci ne tlačijo Črncev zavestno, potem jih tlačijo podzavestno, če se ne najde nobenega rasističnega posameznika, potem so vse institucije rasistične, če Črnci živijo v taki bedi, potem morajo obstajati miljoni Belih Američanov, ki delajo noč in dan, da bi obdržali Črnce v tej bedi. Dogma o rasni enakosti ne da prostora zgodbi o črnskem propadu, ne da bi za edini razlog vzeli belskega rasizma.
Logična posledica tega je jasna, če gledamo na to, da se od Američanov pričakuje, da verjamejo v belski rasizem kot edino razlago za slabo življenje ne-Belcev, se vsakič, ko so ne-Belci revni, ko izvajajo kriminalna dejanja, ko živijo od socialne podpore ali se drogirajo, belska družba obsodi za še bolj rasistično. Celotni propad in slabo obnašanje ne-Belcev se vzame kot jasen dokaz, da je belska družba nestrpna in rasistična. Vse dokler ne-Belci ne uspejo v življenju in pridejo na isto stopnjo kot Belci, bodo Belci predstavljeni kot tlačitelji ne-Belcev. Tak način razmišljanja nas privede do čudnega zaključka, da je rasizem samo belska stvar in da so samo Belci lahko rasisti. Črni kongresnik iz Chicag-a. Gus Savage, in Črni župan Detroit-a. Coleman Young, sta se strinjala, da so lahko samo Belci rasisti.

Čeprav nekateri Črni in Beli liberalci pravijo, da so lahko mogoče tudi ne-Belci rasisti, se strinjajo, da so ne-Belci prisiljeni v samo-obrambo zaradi stoletij zatiranja s strani Belcev. Tisto, čemur bi rekli ne-belski rasizem je tako razumljivo, da si sploh ne zasluži tega imena. Tisto dejanje, ki bi si zagotovo zaslužilo ime rasizem, če bi ga naredil Belec, je normalno, če ga naredi ne-Belec.

Primeri tega dvojnega standarda so pogosti, kadar Belec umori Črnca in mu pove "Nigger", to privleče veliko medijsko pozornost, kadar pa član črnskega kulta "Yahweh" naredi ritualni umor Belce, se vse skupaj konča s policijskim poročilom in mediji o dogodku molčijo.

V času volitev v ZDA, 60% Belcev voli Belega kandidata, 95% Črncev pa Črnega in na koncu so Belci obsojeni rasizma. V ZDA obstaja 107 "zgodovinskih črnskih" univerz, na katerih morajo ohraniti Črno raso v imenu različnosti, vse zgodovinske belske univerze pa morajo biti prisilno integrirane v množico v imenu... iste stvari. Vsakršen odpor bi bil rasističen.

Črni ponos (Black Pride), se predstavlja kot čudovita in pozitivna stvar, vse, kar pa spominja na Beli ponos (White Pride), pa je oblika sovraštva. Imigranti iz dežel tretjega sveta imajo polno pravico, do pouka in izpitov v svojem jeziku, ko pa pravi Američani od njih zahtevajo, da se naučijo angleščine je to rasistično.
Očitni anti-belski predsodki, v obliki "sprejemljive akcije" (affirmative action) in so zdaj državni zakon. Vse kar je v prid Belcem se šteje za neomejen favoritizem.

Po celotni državi so črnski, Hispano in azijski klubi in zbirališča predstavljena kot dober način izražanja etnične solidarnosti, vsak klub, ki pa se ukvarja z belsko kulturo je po definiciji rasističen. Nacionalna organizacija za sprejem Belcev (The National Association for the Advancement of White People), ki se zavzema za enake pravice vseh ras, pa je predstavljena kot pokvarjena in rasistična.

Na nekaterih univerzah v ZDA so se študentje uprli "sprejemljivi akciji" in naredili unijo za Belce, podobno unijam, ki jih imajo Črnci, Hispano-Američano itd., bili so obsojeni za rasiste. Ko so se Beli študentje na srednji šoli Lovel v San Franciscu znašli v manjšini, so zahtevali klub samo za Belce, kot jih imajo ne-Belci. Bili so zavrnjeni z zgražanjem. Zares, v ZDA, je katerikoli klub, katerega člani so samo Belci ali mesto v katerem živijo samo Belci označeno za rasistično.

Dandanes je eden najbolj priljubljenih sloganov, s katerim bi zavrnili rasizem v Ameriki, "spoštovanje raznolikosti". Ta raznolikost se zmeraj doseže na račun Belcev. Nihče ne predlaga, da bi bila (črnska) univerziteta na Howardu (Howard University) bolj raznolika, če bi sprejemali Belce, Hispano-Američane in Azijce, nihče ne predlaga, da bi Nacionalna Hispano univerza iz San Hoseja v Kaliforniji imela korist od "raznolikosti" in vklučevanja ne-Hispanotov v univerzo. Nihče nikoli ne pravi, da Nacionalna zveza za sprejem pobarvanih ljudi ali Mehiško-Ameriška obrambna ne vsebujeta dovolj "raznolikosti". Pri njih je v redu to, da slavijo homogenizem v svoji etnični skupini. katerakoli samo-belska skupina, mesto, podjetje, šola, klub itd. naj bi imela premalo raznolikosti. Samo takrat, ko Belci postanejo manjšina, takrat je dosežena raznolikost.

Nujno sprejemanje različnosti, ni nič drugačno kot obažlovanje zaradi pomanjkanja Belcev, zaradi katerega trpi celotna država. Naši imigracijski zakoni so postavljeni tako, da je 90% od 800,000 legalnih imigrantov ne-Belcev. Nekaj miljonov vsakoletnih ne-legalnih imigrantov je praktično vseh ne-Belih. Bilo bi rasitično, če ne bi bili hvaležni za to ogromno distribucijo "raznolikosti". Seveda, samo belske države morajo sprejemati takšen način raznolikosti.

Kaj če bi ZDA pošiljala svoje revne, ne-izobražene državljane čez mejo v Meksiko? Bi prelisičili koga in rekli, da je Meksiko "kulturno bolj bogat"? Kaj če bi mehiška država Chihuahua dobila večinsko belsko prebivalstvo, ki bi zahtevalo angleščino v šolah, praznovanje 4. julija in zahtevalo volilno pravico, čeprav niso državljani?

Bi Meksiko ali katerakoli druga ne-belska država tolerirala takšno kulturno in demografsko spremembo? Seveda ne. Ampak istočasno se od Belih Američanov zahteva, da na invazijo Mehičanov in Azijcev gledajo kot na "kulturno darilo". Prisiljeni so, da slavijo izgubo svojega vpliva nad državo, padec naravnega prirastka, saj če bi delali drugače bi bili rasisti.
Kadar ne-Belci zahtevajo svoje rasne pravice jim nihče ne obtužuje, da sovražijo katerokoli drugo skupino. Odprto lahko zahtevajo svoje rasne pravice, ki grejo potem na račun Belcev. Belci, na drugi strani, lahko samo izrazijo nestrinjanje s "sprejemljivo akcijo", da jih okličejo za nestrpne. Za Belce je potrebno samo izraziti nestrinjanje z rasno politiko, ki je očitno anti-belska, da se jih ima za rasiste. Kaj se zgodi šele, če grejo tako daleč in rečejo, da imajo raje družbo svojih lastnih ljudi, da bi radi bili sami in uživali ugodje njihove evropske dediščine, potem so takoj zlobni in sovražno nastrojeni.

In na tukaj se vidi neučinkovitost ameriških odnosov med rasami. Vsem ne-Belcem je dovoljeno, da imajo raje družbo svojih lastnih ljudi, da nase gledajo kot na skupino s lastnimi interesi. Nič od tega naj ne bi bilo rasistično. Istočasno morajo tudi Belci delati za rasne interese ne-Belcev. Žrtvovati morajo lastno prihodnost na oltarju "raznolikosti" in sodelovati v lastnem propadu. Morajo spodbujati zamenjavo evropskih ljudi in kulture s tujimi ljudmi in tujo kulturo. Da skrčimo vse skupaj v najbolj preprost stavek, Belci morajo z nasmeškom uničiti lastno družbo in narediti rasni in kulturni samomor. Odpor temu samomoru bi bil rasizem.

Seveda, vsa ne-belska odprava v Ameriko je zdrava in naravna. Nič ni bolj naravno, kot ljubiti lastne ljudi in upati, da uspejo. Če se nekoč mogočni ljudje, nekoč mogočne države odločijo za samo-uničenje in so pripravljeni predati svojo zemljo in moč komorkoli, ki bi se prvi prikazal, zakaj bi se Mehičani pritoževali?

Ne, problem je v Belcih, Belci so dovolili, da se jih prepriča, da je rasno mešanje v redu in da ne delajo za lastne interese. Nikoli v zgodovini sveta niso dominantni ljudje neke države odprli vrata tujcem in jih obdarili s svojim bogastvom. Nikoli ni bil nihče tako prevaran, da bi mislil, da je kanček "plemenitosti" v tem, da preda svoj položaj v zgodovini drugim. Samo Belce so prevarali, da je ljubezen do lastne rase sovraštvo do drugih. Vsi zdravi ljudje so radi v družbi svojih ljudi in to nima zveze z nestrpnostjo. Vsi ljudje imajo raje svoje družine kot svoje sosede, vendar to ne pomeni, da so nestrpni do njih. Vsi Belci, ki imajo radi svojo raso, ne želijo spora z drugo raso, ampak želijo samo, da se jih pusti na miru in da imajo lastno državo. To, kar se zahteva od Belcev v Ameriki je torej nenaravno. Od njih se zahteva, da pozabijo na svoje interese in delajo za interese drugih ras. To je, kot da bi nekoga prepričal, da uposti svoje otroke in začne ljubiti sosedove otroke in če ne bi tega naredil je "rasist". Kaj je torej "rasizem"? To je vsekakor več, kot pravi katerikoli slovar, to je upor Belcev uradni prednosti rasnim interesom ne-Belcev. To je dajanje prednosti lastni kulturi in lastnim ljudem. To je odpor ideji, da bi Belci postali manjšina. Skratka, to je vsaka normalna aspiracija, katera definira vsako nacijo od začetka zgodovine.