V sedanjosti je tako, da mora človek žal sam spoznati, da bo spremenil svojo pot. S pregovarjanjem in lepo besedo, kot bi to radi vsi, se žal ne pride daleč in s tem ne mislim pranja možganov ljudem z naše strani, ampak samo odpiranje oči. Konec koncev je vsak svoje usode kovač, kako se odloči je njegova stvar. Siljenje nekoga v nekatere stvari samo poslabša. Nekaterim ljudem je oči odpreti lažje kot drugim, žal so ti drugi v večini, vsaj 90% naroda, ki se na vse brani dejstev, išče uteho v praznih idejah, idejah ki so namenjene ravno temu, da se jim zaprejo oči, da se ne zavedajo samega sebe in gredo, s tokom, napojenim z umazanijo, lažmi, nevarnostmi, zaslepljenostjo in praznim upanjem na boljše jutro. Kaj se zgodi z ribami v takšni umazani vodi? Tako je prijatelj, ribe v umazaniji umrejo. Ne takoj, počasi se dvigajo proti gladini, v mukah in trpljenju si želijo svežine, čistosti, svetlobe, a je žal prepozno in vsa prizadevanja okoljevarstvenikov, da bi jih rešili so zaman. Tako je v tem svetu, če se upreš toku te pokončajo zveri, ki samo čakajo na pojedino, če odplavaš s tokom, umreš v mukah, nesreči, umazaniji in blatu, zavedajoč, da si ves čas, ki ti je bil namenjen na tem svetu, posvetil stvarem, ki so te na koncu ugonobile in to odvzele vse kar si imel. Vprašanje je sledeče, ali se prepustiti toku, zavedajoč se svoje nesrečne usode, vendar ti bo na voljo več časa, ali se toku upreti, poseči po svetlobi,čistosti, svežini, ampak se s tem postaviti po robu zverem, ki prežijo z obale, neba in so celo prisotne v vodi? Je bolje brezskrbno, lagodno, neutrudno življenje brez smisla, življenje s katerim samo sledimo nekim praznim obljubam, nekim normam družbe, si zavedno in nezavedno peremo možgane, zaupamo nekim dogmam, katerim v sebi sploh ne verjamemo, se s težavo prebijamo iz dneva v dan, da lahko vse kar smo dosegli prepustimo zverem in umazaniji?

Odgovor je preprost, a tako kompliciran.

In zdaj ko vemo odgovor ali ni sedaj s tem potrjen smisel nas, ki se upiramo toku, je kameradi, smisel je z našim odgovorom potrjen, a samo za nas, ki smo prišli do tega spoznanja, samo za tiste, ki so se toku reke uprli in se mu bodo upirali, dokler bo to potrebno, da voda umazanijo spere, ampak ni dovolj samo upiranje toku, to nam ne omogoča preživetja, kajti mirujoča riba je lahek plen za zveri. Ne prijatelji in prijateljice, potrebno je plavati proti toku, poiskati izvor umazanije, ta vir ki pokoplje pod seboj na milijarde nedolžnih življenj, je potrebno preprečiti, kot umazanije po življenjih v vodi, in nadaljevati pot proti izviru, ki pa je čist in brezmadežen. Šele ko se bomo prebili mimo vseh ovir in umazanije, šele takrat bo dosežen naš cilj. Vsak pa mora sam ubrati pot, katera pa je prava pot, pa je jasno.